Iz ene od mojih knjig o Mehiki me Calacmul, starodavno majevsko mesto, izgubljeno v biosfernem rezervatu na meji z Gvatemalo, gleda vsak dan. Nemogoče se je ne spomniti, saj je najbolj neverjetno, pomirjujoče in hkrati vzbuja pustolovski duh starodavnega majevskega mesta, ki sem ga imel priložnost obiskati med našim potovanjem v Mehiko. Vabim vas na sprehod po tem čudovitem kraju!
Kačje kraljestvo Calakmul je cvetelo med letoma 200 in 700 našega štetja in je bil močan tekmec Tikalu. Zdaj je to gigantomsko mesto postalo kraj, kjer živi mir. Nekaj piramid se še vedno dviga nad drevesi, vendar jih selva postopoma požre. Danes je na velikem ozemlju dom opic in sramežljivih puranov, ki smešno bežijo v goščavo. Tu živijo tudi jaguarji, kuge, oceloti, ki pa se seveda ne pokažejo, ampak gledajo le iz grmovja.
Calakmul leži daleč od habitatov turistov, zato ga ne čaka žalostna usoda Chichen Itze in drugih majevskih mest, ki so postala znamenitosti in so že zdavnaj izgubila svojo lepoto in pristnost. Od Cancuna do Calakmula skoraj 600 km po avtocesti, nato pa še 60 km skozi rezervat.
Ozka cesta vodi od avtoceste do izgubljenega mesta Majev skozi gosto goščavo, večkilometrski enosmerni predor vzdolž rezervirane selve. Če ste vstopili, pojdite do konca. Ni niti ene veje in ponekod se selva skoraj zapre nad njo, mestoma pa izpusti lovke in poskuša povrniti ozemlje nazaj. Iz zaprtega prostora in spoznanja, da je naokoli le morje gozda, se zajame celo malo zadušljive klavstrofobije.
Calakmul je tako velik, da so možnosti za srečanje z drugimi turisti skoraj enake. Če ste navdušeni nad majevskimi piramidami, preživite čim več časa na Calakmul-u. Kompleks je velik, plezanje in raziskovanje, tako kot Indiana Jones in Lara Croft, ni prepovedano skoraj nikjer. Osebno nam je za raziskovanje mesta hudo primanjkovalo tri ure.
Mesto lahko obiščete na dva načina: bodisi takoj pohitite do najlepšega in veličastnejšega bodisi začnite z manjšim, sladko pa pustite za sladico. Izbrali smo drugo pot.
Skoraj vso pot nas je spremljal pozoren pogled opic, ki so nam z radovednostjo sledili in celo pozirali.
In potem smo zaslišali strašne levje rjovenje in rjovenje, ki odmeva po džungli. Mraz na koži! Bilo je, kot da bi nas nenadoma prenesli v dokumentarec BBC-ja. Te strašne zvoke oddajajo opice, ki talijo. Na drevesih jih je veliko, včasih so zelo blizu!
Dolgo smo se potepali po Calakmul-u: gledali smo stele in risbe, gledali v sobe in dvorišča. Posode iz mahovitih kamnov in napol obrabljene stopnice, uničeni nekdanji sijaj palač in templjev ležijo povsod.
